Vprašanja, odgovori
Učinkovitost terapije!
Redni obiski psihoterapije so predpogoj za učinkovito terapijo.
Naslov
Inštitut za psihoterapijo Zavest
(Tik ob Interšparu Vič)
1000 Ljubljana
Tel: 01/423 40 26
Tel: 030/275 553
e-pošta: info@zavest.si
Imate vprašanje?
Svoje vprašanje postavite na: info@zavest.si
BREZPLAČEN ODGOVOR dobite najkasneje do drugega delovnega dne.
Zakaj izbrati psihoterapijo?
ZAKAJ PSIHOTERAPIJA ODPRAVLJA VZROKE PSIHIČNIH TEŽAV IN MOTENJ?
ZAKAJ IZGINEJO SIMPTOMI?
Kako naj bi izražanje čustev povzročilo, da izginejo simptomi, ki so lahko včasih že prav pošastni (na primer halucinacije, izrazito izražene tesnobe, glasovi...)? Zakaj ne bi odpravili samo simptome, na primer z kognitivnimi ali vedenjskimi tehnikami ali psiho farmakološkimi sredstvi?
Ne - potlačena čustva nam edina omogočajo “normalno” funkcioniranje. Človek se lahko zanese nase in na druge ljudi samo tako, da lahko zaupa svojim čustvom. Za boljše razumevanje lahko navedemo nekaj primerov.
• Če lahko človek kolikor toliko zaupa svoji jezi jo bo izrazil takrat, ko jo začuti in na način, sprejemljiv za druge ljudi. Če se jeza nenadoma pojavlja v povsem neprimernih situacijah – le kako bi lahko kdo zaupal temu čustvu? Posameznik se nekje razjezi in doživi zastrašujoče posledice. Medtem ko se, na primer, v domačem okolju neprestano jezi, pa nihče ne reagira oziroma se nič bistvenega ne spremeni.
• Če je osebo ob nevarnem dogodku strah se bo poskusila na nek način zaščititi, seveda zopet ob pogoju, da lahko zaupa svojemu strahu. Če je ta neprestano navzoč, kako naj se zaščiti? Preostane ji stalen beg ali predaja. Kaj naj naredi, ko strahu sploh ne čuti, razen strahu pred paničnimi nekontroliranimi napadi, ki se pojavijo brez njene volje ob povsem neprimernem času? Oblik vztrajnega nekontroliranega “uhajanja” čustev na površje je zelo veliko, s tem pa tudi oblik nevšečnosti in težav povezanih s tem.
To velja za vsa čustva. Ko človek ne more zaupati svojim čustvom, je v njem psihična zmeda in to tem večja, čim bolj intenzivno čustva zanikuje. Tak posameznik nima kompasa po katerem bi varno ravnal v odnosu z ljudmi. Ne da bi zavestno hotel, ljudi rani. Ali oni ranijo njega.
Ne more kar reči, sedaj tega ne bom počel več, svoja čustva bom jemal resno, ker čustva kar sama prihajajo in odhajajo. Lahko samo reagira nanje. 
Ko je notranja stiska prevelika se vedno izrazi v zunanji. Pa naj gre za to, da si človek poišče zdravilo sam (kot so razne zasvojenosti in omame) ali opozarja okolico na svojo stisko z delikventnimi ali družbeno neprimernimi načini ravnanja. Najpogosteje se stiska odraža na kulturno sprejemljiv način. Pogosto izbruhne kot tesnoba, patološki strah, fobije, halucinacije, glasovi...
Ko preko strokovno vodenega pogovora in dela z občutki prebujamo zatrta čustva posameznik dobiva tisto temeljno mero po kateri se vsi ravnamo v odnosu do sebe in drugih ljudi. Ko lahko človek svojo stisko, ki je pogosto nezavedna, izrazi in sogovornik to stisko tudi sliši, začuti in jo ubesedi, dobi posameznik besede za svoja notranja dogajanja, s tem pa tudi za svoja čustva. Ko se besedno izražanje in čustva povežejo, ni potrebno zanikovati in preusmerjati svojih čustev. Lahko se jih pove in pri tem nikogar ne rani. Ko lahko povemo to, kar dejansko čutimo, nima naša podzavest oziroma naše telo nobene potrebe več, da bi stisko izražalo na neprimerne načine.
Odpravljanje simptomov ne omogoča ozdravljenja
DOKLER ODPRAVLJAMO SIMPTOME, BREZ ODPRAVLJANJA VZROKOV, NE MOREMO PRIČAKOVATI OZDRAVLJENJA.
Odpravljanje simptomov, brez odpravljanja vzrokov zanje, ni povezano z ozdravljenjem. Delni uspeh takega zdravljenja je izjemoma lahko dosežen ob skrbi podpori okolice, ki človeku včasih da dovoljenje, da se lahko vsaj deloma začuti in izrazi. Zmanjšanje oziroma odprava delovnih obveznosti in odgovornosti v kombinaciji z psiho farmakološkimi sredstvi ni zdravljenje (v smislu ozdravljanja in odprave vzrokov) ampak zasilen izhod. Ob skoraj nikakršnih obveznostih in psiho farmakoloških sredstvih se marsikomu stanje bistveno izboljša. Vendar to ni ozdravljenje, ampak družbeno sprejemljiv način reševanja stiske, ki širše gledano pogosto ne zadovolji tako obravnavanega posameznika, njegovih bližnjih in njegove okolice.